Ne rešujte svojih napak na račun naših pravic!
V SDRES-u smo na delodajalca Premogovnik Velenje in HTZ naslovili spodnji dopis v povezavi z novo zahtevo izpolnjevanja pogoja PCT na delovnem mestu. Opozarjamo, da v sindikatu nismo pravi naslov za presojo o tem, kaj je koristno z vidika posameznikovega zdravja ali reševanja epidemije, smo pa pravi naslov za zaščito pravic delavcev. Ukrepi, kot se izvajajo pri zahtevi za PCT, so sprejeti brez koncepta in upoštevanja veljavne zakonodaje. Zato delodajalca pozivamo, naj pri implementaciji pravno vprašljivih odlokov upošteva veljavno zakonodajo.
V SDRES-u ob tem opozarjamo, da enostranska prisila ni in ne more biti rešitev za nekaj, kar se očitno dojema kot neuspeh pri cepljenju. Prav tako ponovno opozarjamo na dejstvo, da smo bili knapi v celotnem obdobju epidemije opredeljeni kot kritična infrastruktura in smo dosledno hodili na delo, pri katerem ni bilo nikoli možno v celoti upoštevati vseh priporočil za zajezitev epidemije. Prav tako nas nihče nikoli ni vprašal, kaj bomo z otroki, ko smo morali na delo med zaprtjem šol in vrtcev. O covid dodatku smo brali le v medijih. Nikogar pa v tistem času ni zanimalo, ali izpolnjujemo pogoj PCT. Zato upravičeno dvomimo v iskrenost odločevalcev, ki so nas do sedaj jemali le kot ljudi, ki pač morajo delati, in so se na nas spomnili sedaj, ko je očitno treba izboljšati bilance cepljenih.
V SDRES-u zagovarjamo stališče, da vsak odrasel človek sam ve, kaj je najbolje zanj in katere odločitve glede svojega zdravja naj sprejme. Prav tako smo prepričani, da smo knapi dovolj solidarni, da ne hodimo v službo, ko nismo zdravi. Nikakor pa ne moremo pristati na prisilo, ki ni v skladu z zakonodajo.
Srečno!
Zadeva: Službeni nalog št. SLN12/21 KSN1 (SLN11/21-HTZ)
Spoštovani,
v SDRES smo se seznanili z novim službenim nalogom št. SLN12/21 KSN1 (SLN11/21-HTZ) in zoper njegovo vsebino ostro protestiramo.
Službeni nalog predstavlja grob poseg v temeljne pravice delavcev, ki se jim pravica do dela pogojuje z očitno protiustavnim in diskriminatornim izsiljevanjem Vlade RS s pravilom PCT, kar ste sedaj povzeli tudi v spornem službenem nalogu. Pogojevanje prihoda na delo, opravljanja dela na delovnem mestu in zaposlitve s PCT pravilom oziroma pogojem je delovnopravno in ustavnopravno nedopustno, saj poleg kršitve pravic delavcev iz ZDR-1 neposredno posega v ustavno pravico ljudi do svobode dela iz 49. člena Ustave RS. Če boste delavcem onemogočili delo oziroma celo začeli sankcionirati zaposlene zaradi neizpolnjevanja pravila PCT, za katerega ni nobene pravne podlage, bomo pravno zaščito delavcev poiskali na pristojnem delovnem sodišču, poleg tega bomo zaradi onemogočanja opravljanja dela v skladu z veljavno sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi podali prijavo na delovni inšpektorat. Morate se zavedati, da za takšen poseg v pravico delavcev do dela delodajalec tudi odškodninsko (v primeru kršitve enakopravnosti pa celo kazensko) odgovarja.
Poleg tega, da je sprejeti odlok Vlade RS z dne 4. 9. 2021 – vmes je bil sprejet že nov odlok z dne 11. 9. 2021, v vmesnem času pa bo verjetno sprejet še kakšen bolj ali manj neustaven – pravno povsem podhranjen in ustavnopravno najmanj sporen, se je treba zavedati dejstva, da Vlada RS ni naš delodajalec ter da je naloga delodajalca, in ne Vlade RS, da sprejema ustrezne in potrebne ukrepe v skladu z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Tveganja, za katera je delodajalec pristojen izvajati ukrepe, so le tista, ki izhajajo iz samega dela in delovnega mesta ali pa iz psihofizičnega stanja delavca, če je to povezano z delom in delovnim mestom, ki ga zaseda. Za tveganja, ki izhajajo z delovnega mesta, se izdela ocena tveganja, pri čemer iz ocen tveganja, s katerimi smo seznanjeni v SDRES, nikjer ne izhajajo tveganja, povezana s covidom-19. Za tveganja, ki izhajajo iz delavca, pa je relevantno njegovo konkretno psihofizično stanje, pri čemer je le-to praviloma razlog za prilagoditev dela in zaščito pri delu, ne pa za sankcioniranje delavca. Testiranja kar povprek, brez povezave z delom in na neustavni podlagi odloka Vlade RS, ki niti ni naš delodajalec, ne morejo biti dovoljena, ker prekomerno posegajo v zasebnost in telesno nedotakljivost posameznika. Kar zahtevate od zaposlenih, slepo sledeč neustavnemu odloku Vlade RS brez prave podlage v vaših/naših notranjih aktih, izjavah o varnosti z oceno tveganja itd., namreč ni zdravstveni pregled, temveč medicinski poseg. Kar nalagate zaposlenim kot dolžno ravnanje iz naslova varovanja zdravja, zdravega delovnega okolja in varstva drugih ljudi, sploh ni dolžnost zaposlenih, temveč vas kot delodajalcev.
V 36. členu ZVZD-1 je določeno, da mora delodajalec zagotoviti zdravstvene preglede delavcev, ki ustrezajo tveganjem za varnost in zdravje pri delu, vendar po 33. členu ZVZD-1 zdravstvene ukrepe v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu izvaja izvajalec medicine dela, in ne katerikoli drugi zdravstveni delavec oziroma izvajalec, kot izhaja iz točke II./10. spornega službenega naloga. Poleg tega je treba jasno poudariti, da delodajalec ni upravičen do pridobivanja kakršnihkoli informacij o zdravstvenem stanju delavcev, torej niti o tem, ali je posamezni delavec cepljen, prebolevnik oziroma kakšen je njegov rezultat testiranja na koronavirus. Gre za osebne podatke delavcev, do katerih kot delodajalec niste upravičeni. Edina možnost, ki jo kot delodajalec imate, je, da delavce napotite k izvajalcu medicine dela, ki bo upoštevaje zahteve delovnega mesta in psihofizično stanje delavca presodil, ali je delavec sposoben opravljati delo ali ne. Nadalje bi morali biti za obvezno testiranje izpolnjeni tudi ostali pogoji, med njimi predvsem pogoj, da je z oceno tveganja ugotovljeno, da na delovnem mestu sploh obstaja nevarnost okužbe s covidom-19 ter da delavec izkazuje znake, da je okužen in da bo okužil druge. Nevarnost okužbe s covidom-19 na delovnem mestu namreč ni kar sama po sebi umevna.
Iz samih predvidenih ukrepov v odloku Vlade RS in spornem službenem nalogu izhaja, da se morajo testirati le tisti zaposleni, ki niso cepljeni in/ali v zadnjih šestih mesecih niso preboleli covida-19. Glede na to se postavlja vprašanje, zakaj je potrebno le testiranje delavcev, ki se niso cepili ali še niso preboleli okužbe, testiranje prebolevnikov in cepljenih pa ni zahtevano. Ureditev bi bila smiselna, če tisti, ki je prebolel covid-19 ali se je cepil, ne bi mogel biti prenašalec bolezni, kar pa seveda ne drži, saj možnost prenosa okužbe še vedno obstaja, še posebej pri različici delta.
Če so cepljeni in prebolevniki lahko prenašalci bolezni, potem seveda ni razloga, da bi bilo testiranje obvezno le za posameznike, ki niso cepljeni oziroma prebolevniki. Smisel testiranja naj bi bil, da se čim prej identificira potencialnega prenašalca bolezni, ki sicer ne kaže znakov bolezni, in se ga izolira. Navedeno bi moralo veljati ne glede na razlog, zakaj ne kaže znakov bolezni, torej ne glede na to, ali ima že aktiviran imunski sistem zaradi cepljenja ali predhodne prebolevnosti ali pa ne kaže znakov bolezni zato, ker sodi v skupino oseb, ki okužbo prebolevajo brez znakov bolezni.
Glede na to, da s službenim nalogom kljub zgoraj navedenemu testiranje zahtevate le od necepljenih, gre za diskriminacijo na delovnem mestu, saj se z ukrepom ne zagotavlja omejevanja širjenja bolezni, temveč le obremenjuje osebe, ki se niso cepile. Poleg tega pa se jih straši še s povračilnimi ukrepi, tudi z izgubo zaposlitve, v kolikor se ne bodo testirali, kar je povsem nedopustno. Ob tem pa obveznost testiranja ni določena ne v splošnih aktih ne v pogodbah o zaposlitvi, česar s službenim nalogom ne morete nadomestiti.
Iz sodne prakse, povezane npr. z ugotavljanjem alkoholiziranosti na delovnem mestu, jasno izhaja, da odklonitev testiranja ni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je lahko razlog za odpoved le kršitev delovnih obveznosti, torej v tem primeru kršitev prepovedi dela pod vplivom alkohola. Na delodajalcu je, da ustrezno dokaže, da je delavec kršil prepoved (v primeru prepovedi dela pod vplivom alkohola, da je bil alkoholiziran). V razmerju med delavcem in delodajalcem je namreč možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejena na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve, ki niso povezane z delovnim razmerjem, pa so lahko razlog za suspenz pogodbe o zaposlitvi (53. člen ZDR-1), če izrečena sankcija delavcu preprečuje opravljanje dela do šest mesecev, ali za izredno odpoved, če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega dela ne more opravljati dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela (110. člen ZDR-1).
Odklonitev testiranja v okviru sprejetega službenega naloga ne izpolnjuje nobenega izmed naštetih pogojev, zaradi česar ni dopustno sankcionirati zaposlenih, ki se ne bodo testirali, ki ne bodo izpolnjevali pogojev PCT, ki ne bodo želeli razkrivati svojih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju ipd. Epidemiološki ukrepi so stvar razmerja med državo kot nosilcem javne oblasti in posameznikom, ne pa stvar posameznika kot delavca in njegovega delodajalca, zaradi česar v SDRES pričakujemo, da boste delovali skladno z Ustavo RS in prenehali posegati v pravice delavcev, ki so jim zagotovljene z ZDR-1 in Ustavo RS.
S spoštovanjem,
Srečno!
IO SDRES V SPV
Zanj Asmir Bećarević