Spoštovani člani nadzornega sveta Premogovnika Velenje,
v Sindikatu delavcev rudarstva in energetike Slovenije (SDRES) smo se zaradi popolnoma prekinjenega socialnega dialoga z nami s strani poslovodstev družb Premogovnik Velenje, d.o.o., in HTZ Velenje, I.P., d.o.o., ter zaradi zaskrbljujočih aktualnih razmer v rudarstvu in energetiki oziroma gospodarstvu nasploh odločili, da vam napišemo odprto pismo ter vas in javnost seznanimo z nekaterimi najbolj perečimi težavami, ki jih poslovodstvo Premogovnika Velenje ne zmore, ne zna ali noče nasloviti. V SDRES si prizadevamo delovati družbeno odgovorno, pri čemer svoje poslanstvo pojmujemo kot resno zavezo za izboljševanje ali vsaj ohranjanje kakovosti življenja in dela zaposlenih, za sodelovanje z lastniki in nadzorniki družbe, v kateri smo zaposleni, ter za prispevek lokalni skupnosti in širšemu družbenemu okolju. Razmere so po naši oceni zelo neugodne in lahko kmalu postanejo kritične!
Dejstvo je, da Premogovnik Velenje po krivdi poslovodstva deluje brez vsakršne strategije, še posebej srednjeročne in dolgoročne. No, gotovo vsaj brez vzdržne. Premogovnik Velenje ni družba, ki deluje le v lastnem interesu, to je ozkem interesu družbenikov in vodilnih delavcev ali drugih ozkih partikularnih interesih, temveč je družba, ki deluje oziroma bi vsaj morala delovati v precej širšem državnem in družbenem interesu. Premogovnika Velenje iz številnih razlogov ne moremo pustiti, da propade, če pri svojem poslovanju na trgu ni več uspešen. Ne moremo si privoščiti niti, da posluje slabo, saj je del strateške odločitve, da bodo Republika Slovenija, njeno gospodarstvo in njeni prebivalci velik del električne energije pridobivali iz TEŠ-a, še posebej iz bloka TEŠ 6. Kot edini dobavitelj surovine za obratovanje TEŠ-a je Premogovnik Velenje ključen del te strateške odločitve in torej družba strateškega pomena za Republiko Slovenijo, saj brez zadostne dobave lignita za potrebe delovanja TEŠ 6 ta ne bo mogel delovati ter ustvarjati pričakovane in nujno potrebne električne energije. TEŠ prispeva kar tretjino, v določenih pogojih pa bi lahko prispeval kar polovico vse električne energije v Republiki Sloveniji. Le s težavo in oblivajočim ledenim potom po hrbtu si lahko predstavljamo, kaj bi pomenilo za gospodarstvo in prebivalstvo Republike Slovenije v prihajajoči energetsko negotovi zimi, če TEŠ zaradi pomanjkanja energentov ne bi mogel obratovati. Poleg tega bi bilo ogroženo ogrevanje velikega dela šaleške regije s toplovodom, propad Premogovnika Velenje pa bi poleg povzročitve socialnega problema dolgoročno verjetno ogrozil celo fizični obstoj nekaterih okoliških naselbin.
Ravno zaradi opisanega velikega pomena surovine, ki jo pridobiva Premogovnik Velenje, bi moralo vodstvo podjetja skrbno načrtovati proizvodnjo in deponiranje oz. skladiščenje lignita. Lignit je namreč še vedno strateška državna surovina, zato je nedopustno, da se je in se še odkopava nenačrtovano oz. dolgoročno nevzdržno, kar pomeni neoptimalno izkoriščanje naravnega bogastva, pri čemer se bojimo, da ga zaradi napačnega in neustreznega načrtovanja ne bo nikoli mogoče v celoti odkopati. V jami Premogovnika Velenje bo zaradi požrešnosti, klestenja stroškov odkopavanja in maksimizacije dobičkov zaradi pričakovanega skorajšnjega prenehanja odkopavanja za vedno ostal zakopan precejšen del lignita, za katerega se danes kaže, kakšnega strateškega pomena je za trenutno industrijsko stopnjo razvitosti naše države. Poslovodstvo je tisto, ki mora skrbeti, da Premogovnik Velenje obratuje v skladu s podeljeno koncesijo in vsemi veljavnimi predpisi ter da izpolnjuje oz. bo lahko tudi v prihodnje izpolnjeval sklenjene pogodbe. Kristalno jasno je, da bi moralo poslovodstvo vedeti ali vsaj predvideti, da se ob realizirani proizvodnji zaloge premoga na deponiji TEŠ-a prehitro praznijo in da bo TEŠ-u kmalu zmanjkalo goriva za proizvodnjo električne in toplotne energije, ki ga je v celoti plačal že vnaprej. Poslovodstvo Premogovnika Velenje bi moralo za preprečitev in odvrnitev negativnih posledic storiti vse potrebno in izvesti vse mogoče ukrepe, da bi se takšno stanje, kot je trenutno na deponiji premoga in v jami Premogovnika Velenje, preprečilo ali vsaj omililo. Poslovodstvo Premogovnika Velenje bi moralo o tem bistveno prej in podrobneje obveščati nadzornike ter prek njih lastnike, pogodbene partnerje in pristojne institucije. Ne moremo se sprijazniti, da so stihijsko nadaljevali delo, ki ni prinašalo rezultatov, pri tem pa se je kot cunami bližala trda realnost, da bo nekega dne na deponiji zmanjkalo premoga, sproti pa ga ne bo mogoče izkopavati v zadostnih količinah, kar bi v najslabšem primeru lahko privedlo do ustavitve TEŠ-a in posledično do izpada enega glavnih virov električne energije v državi, glede na trenutne geopolitične razmere pa te izgube ne bi bilo mogoče nadomestiti. Zaradi takšnega brezbrižnega odnosa je zdaj na veliki preizkušnji celoten energetski sistem in posledično celoten gospodarski sistem Republike Slovenije. Govora je seveda o najširšem možnem naboru ukrepov s področja proizvodne, projektantske, finančne, kadrovske, okoljske in še kakšne politike. Nečem, kar je trenutnemu poslovodstvu, ki se istočasno raje ukvarja samo s sabo in lovom na čarovnice, španska vas.
Zdi se, da je zaposlenim rudarjem trenutno precej bolj kot poslovodstvu mar, koliko premoga lahko dejansko in varno izkopljemo ter do kdaj se bo lignit v Šaleški dolini še lahko odkopaval. Z svojim požrtvovalnim delom globoko pod zemljo, v razmerah iz nočne more, ki si jih večina ne more niti zamisliti, z nezlomljivo kolegialnostjo in ne ozirajoč se na nevarnosti za svoje zdravje in življenje se trudimo izpolniti nerealna pričakovanja paničnega poslovodstva in vodilnega tehničnega kadra, ki jima zdaj teče voda v grlo (oz. zadržujejo dah že globoko pod gladino) in poskušajo na silo rešiti, kar se rešiti da. Rešiti se seveda ne da ničesar, vsaj takoj ne, saj nihče nima čarobne palice, da bi po letih zanemarjanja potreb po načrtovanju proizvodnje, vzdrževanju opreme, investiranju v nove tehnologije, primerni kadrovski politiki in drugih potrebnih ukrepov čez noč prešel na optimalno realizacijo proizvodnje. Siljenje pa lahko v jami pripravi zgolj plodna tla za »naravne« nesreče, uničenje oz. prekomerno iztrošenje opreme in delovne nezgode, ki so že ob normalnem teku stvari in upoštevanju vseh predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu neizbežne. Namesto želene realizacije lahko pričakujemo visoke dodatne stroške oziroma izgube v denarju, opremi in delavskem kadru. Naravne nesreče smo namenoma zapisali v narekovajih, saj je s strani poslovodstva in posledično v medijih glede pridobivanja premoga v jami Premogovnika Velenje pogosto slišati sklicevanje na težke geomehanske (naravne) pogoje, ki so sicer gotovo prisotni, a jamo so v takšno katastrofalno stanje pripeljale predvsem človeške odločitve – neustrezne odločitve vodstva in vodilnega tehničnega kadra. Takšne neustrezne in nepremišljene odločitve pa so posledično privedle do dodatnega povečanja geomehanskih vplivov na samo nahajališče lignita, ki jih je zdaj treba upoštevati pri nadaljnjem izkopavanju.
V SDRES smo vedno poskušali delovati v čim širšem javnem interesu in se nismo omejevali zgolj na zagotavljanje delavskih in socialnih pravic našim članom. Upoštevali smo tudi interese drugih zaposlenih, ki niso naši člani, poskušali smo se vživeti v položaj naših sokrajanov in prebivalcev celotne države, pri čemer smo bili večkrat tarča rasističnih in ksenofobnih komentarjev ter žaljivk, diskreditacij in nedopustnega oviranja sindikalnega dela. Ob tej priložnosti vam pišemo neposredno, saj – kot rečeno – socialnega dialoga s poslovodstvom ni več. Naš namen ni kazanje s prstom in želja po kaznovanju odgovornih oseb, naša naloga je zgolj opozarjanje na hude in kritične nepravilnosti, ki se dogajajo v družbi, vaša naloga pa je, da ustrezno ter predvsem odločno in pravočasno ukrepate, če se sploh še da kaj rešiti. Ugotavljanje odgovornosti poslovodstva in morebitno sankcioniranje lahko prideta na vrsto kasneje.
Prioriteta mora biti gotovo čimprejšnja vzpostavitev normalnega odkopavanja, ki bo zadostovalo za nemoteno delovanje TEŠ-a, predvsem v prihajajoči energetsko negotovi zimi. Obenem je treba čim prej zapolniti zaloge na deponiji premoga za normalno obratovanje TEŠ-a tudi v primeru nihanj v proizvodnji Premogovnika Velenje, nedosežene realizacije ali drugih dejavnikov, ki bi preprečevali sprotno in zadostno izkopavanje premoga za potrebe TEŠ-a. Gašenje požara z uvažanjem premoga iz bližnje okolice ali z drugega konca sveta ne more biti rešitev. Treba se je tudi vrniti k realnemu in vzdržnemu načrtovanju proizvodnje v vseh časovnih okvirih – kratkoročnem, srednjeročnem in dolgoročnem. Predvsem v okviru dolgoročnega načrtovanja je gotovo treba nemudoma pristopiti k vprašanjem prestrukturiranja panoge in posledično Šaleške regije v okviru pravičnega prehoda v nizkoogljično ali brezogljično družbo. Za potrebe doseganja zgoraj navedenih ciljev je treba tudi nemudoma pristopiti k ustrezni kadrovski politiki družbe, saj Premogovnik Velenje in povezane družbe kljub več kot 2000 zaposlenim delavcem ne premorejo več dovolj ustrezno izobraženega in usposobljenega kadra za delo v jami, kar je ob ustreznem proizvodnem načrtovanju nujen pogoj za povečanje proizvodne realizacije. Doseganje zastavljenih ciljev onemogočajo tudi številni neupravičeno pridobljeni ali podeljeni privilegiji, ki jih v tej situaciji nujno treba ukiniti. Ob tem je treba ne glede na objektivno nevarne pogoje v jami zagotoviti karseda varne in zdrave delovne pogoje za zaposlene. Na tej točki SDRES ne bo popuščal, saj so trenutne razmere v jami katastrofalne. Upamo si trditi, da najhujše, odkar izkopavanje premoga na tem območju sploh obstaja. Že tako je Premogovnik Velenje zaradi težke narave dela valilnica invalidov, v želji po izsiljenju zadostne proizvodne realizacije pa je pričakovati tudi hujše delovne nezgode, ki se lahko končajo celo s smrtnimi žrtvami med zaposlenimi. Na kratek rok se povečana realizacija morda lahko doseže na račun varnosti zaposlenih, njihovega socialno-ekonomskega položaja, degradacije okolja pod in nad površjem v okolici Premogovnika Velenje ter posledično na račun znižanja kakovosti bivanja v Šaleški dolini. Na dolgi rok pa to ne bo prineslo rezultatov oz. bo imelo celo nasproten negativen učinek, zato v SDRES temu nasprotujemo.
Pričakujemo, da boste glede na težko situacijo ukrepali čim hitreje in čim temeljiteje. Pričakujemo tudi ponovno vzpostavitev normalnega socialnega dialoga in prenehanje onemogočanja sindikalnega delovanja SDRES, ki je sindikat s poslanstvom, ki bistveno presega delovanje znotraj družbe Premogovnika Velenje, saj predstavlja glas delavcev, prebivalcev Šaleške doline in Slovenije nasploh, glas varnega, zdravega in prijaznega delovnega in življenjskega okolja ter glas napredka.
SREČNO!
IO SDRES
Zanj Avberšek Boštjan
V vednost:
– HSE
– NS HSE
– SDH
– NS SDH
– Vlada RS
– javnost
Priloga:
Odprto pismo nadzornemu svetu Premogovnika Velenje