Vlada je pred počitnicami razgrnila usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije (EKS), ki je nastajal pod vplivom prevzetih mednarodnih obvez, energetskega svežnja Evropske unije in uredbe o upravljanju energetske unije. Dajal bo široka navodila za vse državljane, kako opuščati rabo fosilnih energentov in prehajati na rabo trajnih virov energije. Rdeča nit navodil so učinkovitejša raba energije, razogličenje in energetska samozadostnost. V okviru priprave EKS je izdelanih več scenarijev, ki naj bi vodili do izpolnjevanja dolgoročnih ciljev Slovenije (scenariji razogličenja), ter referenčni scenarij, ki omogoča primerjavo in vrednotenje scenarijev razogličevanja glede na stanje, kakršno bi bilo brez sprememb na področju ciljev, politik in ukrepov. Eden od ključnih izzivov, ne samo za Slovenijo, je opuščanje fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije, katere delež je do sedaj tudi za več kot tretjino iz TEŠ.
Premog?
V dokumentu, ki ga je izdalo Ministrstvo za infrastrukturo, je uporaba premoga predvidena le za že obratujoče naprave in sicer najkasneje do izteka njihove življenjske dobe. Najkasneje v letu 2054 se bo končala tudi domača proizvodnja premoga, a to je predvideno le po scenariju, ki ne predvideva nobenih sprememb na trenutno stanje v energetiki, kar pa z vidika podnebnih zavez za Slovenijo ni sprejemljivo. Glede na rezultate ostalih scenarijev, bo raba premoga v letu 2030 odvisna od stopnje intenzivnosti uvajanja obnovljivih virov energije (OVE) in cene emisijskih kuponov, kar pa lahko med drugim pomeni tudi, da se raba premoga konča že pred koncem predvidene življenjske dobe obratujočih elektrarn, predvidoma s pričetkom postopnega zmanjševanja izkopavanja premoga leta 2030 in njegovo ukinitvijo leta 2040. V gradivu izpostavljajo, kot pomembno vprašanje, tudi načrtovanje prenove ali ustavitve starih obratov na lignit in premog, ki niso skladni s sedanjo okoljsko zakonodajo za onesnaževanje zraka. Pri starih obratih je pogosto ekonomsko neupravičeno vlagati v opremo za zmanjševanje emisij žveplovih ali dušikovih oksidov (DeSOx ali DeNOx), če je preostala življenjska doba obrata kratka, razen, če je bila opravljena večja prenova, ki jo podaljšuje, kar pa je običajno drago.
Delovna mesta?
V eni izmed prilog gradiva za razpravo o smernicah EKS, ki je napisan na 160 straneh, so le uspeli v enem delu zapisati in predvideti tudi vplive scenarijev na stopnjo brezposelnosti, oziroma zaposlenosti v panogah vezanih na energetiko. Povzetek teh je sledeči; »V referenčnem scenariju se stopnja brezposelnosti zmanjša, in sicer z 9,1 % leta 2020 na 6,4 % leta 2050. Število brezposelnih oseb se sčasoma zmanjšuje skladno z demografskimi spremembami. V vseh obravnavanih scenarijih je zaposlenost leta 2030 višja od referenčnih ravni. Na dolgi rok, leta 2050, je neto vpliv na zaposlenost negativen, čeprav se zaposlovanje v določenih sektorjih, ki jim koristi izvajanje podnebne in energetske politike, na primer v gradbenem sektorju, še vedno povečuje.« Na 15 strani dolgem uvodu h gradivu za razpravo so delovna mesta omenjena samo enkrat na koncu in sicer;
»Sledenje tehnološkemu razvoju in izkoriščanje priložnosti na novih hitro rastočih trgih na področju tehnologij pridobivanja, pretvorbe in rabe energije je nujno za zniževanje stroškov oskrbe z energijo. S prehodom v nizkoogljično družbo se vzpostavljajo trgi zelenih energetskih tehnologij in storitev, ki zahtevajo višjo izobrazbeno raven, večja vlaganja v raziskave in razvoj od povprečja v gospodarstvu in so velik generator zaposlovanja predvsem za delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.«
Jasno, da na tej ravni razprave nihče ne omenja skrb za knape, saj imajo ostali druge, širše, oziroma višje interese in cilje. Naša delovna mesta, naše družine, naša dolina – naša prihodnost, to je očitno samo NAŠA naloga.
Kaj bo z nami?
Že nekaj časa lahko vidimo katero pot ubira evropska skupnost na področju energetike in da je na tej poti vedno več držav. Politika išče kompromise med okoljskimi aktivisti in vedno večjem številu enako mislečih prebivalcev na eni strani in na drugi strani gospodarstveniki, ter se vedno bolj uklanja prvim. Slovenija na tem področju trenutno ni in ne more biti izjema. Da bi temu bilo tako, o temu pričata pariški dogovor o podnebnih zavezah in poročilo o predlogih smernic EKS, ki opredeljuje tri vidike trajnosti – podnebno sprejemljivost, zanesljivost oskrbe ter konkurenčnost. S tem poročilom, ki z našega stališča ne predstavlja velike teže, tako imamo le nekoliko bližji vpogled na kaj vse se moramo pripraviti, da se izognemo scenariju, ki so ga doživeli naši kameradi v Zasavju. Slednje je neizogibno, če bomo samo pasivni opazovalci, ki svojo prihodnost prepuščajo v odločanje samo drugim.
Ne glede na to, kateremu scenariju bo Slovenija z EKS sledila, delavci moramo, poleg »grožnje« Pariškega sporazuma, upoštevati za nas pomembne naj verjetnejše možnosti in nazadnje dejstvo, to pa je da:
- premog morda ne bo več smiselno izkopavati iz ekonomskih razlogov;
- novi viri energije,
- zaradi razvoja novih tehnologij,
- uvoza premoga
- premoga morda ne bo več varno izkopavati,
- bo morda primanjkovalo ustreznega kadra, ter na koncu koncev
- zaloge premoga so omejene.
Zaradi enega (ali več) od teh razlogov, se bo po 150 letih v naslednjih dveh, največ treh desetletjih, končala dejavnost pridobivanja premoga v Sloveniji. In, kaj bo z nami? Morali bomo pripraviti »plan B«.
Nekateri se bodo že prej, v naslednjih 5-10 letih, upokojili. Prepričani smo, da veliki večini teh ni vseeno za ostale kamerade mlajših generacij, ki bomo občutili tranzicijo v brezogljično družbo. Na to pa lahko vplivamo največ sami zaposleni, ampak ne tako, da se tranziciji upiramo, temveč, da jo oblikujemo tako, da bo delavec pred konkurenčnostjo in dobičkom. Vlada bo morala na podlagi med generacijske pravičnosti po desetletkah, začrtati časovnico opuščanja premoga. Iz nje bo med drugim moralo biti razvidno, kolikšen del bremena bodo nosile predvsem naše (mlajše) generacije. S prehodom v nizkoogljično družbo bi bilo pravično, da vlada ne varčuje na račun delavk in delavcev v energetiki in premogovništvu, ter naj za vsakega zaposlenega delavca, vezanega neposredno na proizvodnjo pridobivanja premoga in električne energije vključno s podpornimi službami, najde ustrezno zaposlitev znotraj sektorja, ali pa omogoči predčasno in poklicu dostojno upokojitev, tako kot je to z zakonom omogočila delavcem v Zasavju. To je najmanj kar lahko država stori za rudarje, ki so stoletje in pol puščali in še naprej puščajo svoja življenja in zdravje za državljane in državo, ki so skrbeli in skrbijo za neodvisno, zadostno, kakovostno in varno oskrbo električne energije. Spoštovan in ugleden strokovnjak v energetiki dr. Novak je dejal, »v primeru, da bo prišlo do globalnih težav, se z dvomilijonskim narodom ne bo nihče ukvarjal, zato moramo za svojo prihodnost v prvi vrsti poskrbeti sami«.
Tudi mi menimo, da se v tem primeru, ko se Slovenija in Evropa soočata z prelomnico na področju energetike, s “ knapi” iz šaleške doline ne bo nihče ukvarjal, zato moramo za svojo prihodnost v prvi vrsti poskrbeti sami, preden bo prepozno.