Srečno!

Zasluženi dopusti se zaključujejo in poletna vročina je za to leto popustila. Naši košarkarji živijo svoje sanje in združujejo vso Slovenijo. A uspeh slovenske reprezentance se ni zgodil čez noč. Kljub garaškemu delu košarkarji desetletja niso zmogli čez zadnjo oviro, a se vendarle niso predali. Z izbiro pravega vodstva, ki so mu zaupali izbiro strategije in vodenje, so se poenotili v kolektiv in postali najboljši v Evropi.

Na poti do zlata, so morali stopiti čez visoke ovire, nekateri nasprotniki so igrali umazano, pogosto pa so jim pri tem pomagali celo sodniki. Vendar so igrali drug za drugega in tako uspeli odbiti vse udarce, nepošteno sojenje in provokacije nasprotnikov. Recept za zmago košarkarjev velja tudi za zmage na področju delavskih pravic. Nekateri pogosto ne igrajo pošteno, kršijo pravila in udarjajo pod pasom. Vse zato, da bi porazili delavce.

Premagati jih je mogoče samo tako, da tako kot košarkarji stopimo skupaj in si izborimo zmage, ki nam bodo prinesle boljšo prihodnost. Kot so že nekajkrat poudarili naši košarkaši, tokrat ni zmagala samo dobro pripravljena dvanajsterica, ki jo je sestavil ter ji pomagal celoten strokovni štab, tokrat so zmagali tudi navijači. Zmagala je vsa Slovenija. Pred njimi, vsekakor pa tudi pred nami, je še veliko tekem, ki bodo odločile o naši skupni prihodnosti.

Po zmagi na turnirju se je treba vrniti v vsakodnevne življenjske težave. Marsikdo se mora boriti za preživetje. Treba se je soočiti z novimi težavami in izzivi, se sestajati z direktorji in politiki. Ti nam določajo kako živimo, delamo, saj pišejo zakone in vodijo našo državo. Uprava, direktorji, vodstveni delavci in politiki, z nami upravljajo kot z “matičnimi” številkami, prav tako z našimi skupnimi resursi. Le tako lahko še naprej ostanejo na svojih privilegiranih položajih. Večino na vodstvenih položajih, sem s svojimi aktivnostmi spoznal zelo od blizu. Razmišljajo kratkoročno, le za čas, ko so na položajih. In kaj bo ostalo za njimi? Ne ozirajo se na dolgoročni razvoj in dobrobit vseh. Direktorji pridejo in gredo. Kaj pa bo z nami – delavci, z našimi družinami? Ko smo zdravi, mladi, tihi, delovni, nas trepljajo po ramenih, nam pravijo, da smo najboljši, nas mogoče celo nagradijo. A takoj ko se zgodi, da tempa več ne zmoremo, zbolimo, gremo v bolniško, jim povemo nekaj, kar jim ne ustreza, odklonimo kaj, kar koristi dobičku, a ne našemu zdravju, ko se želimo zaščititi z zakonom ali s kolektivno pogodbo, takrat smo……. postanemo samo še večji strošek dela v njihovi bilanci.

In kako je z zaposlovanjem v našem podjetju? Generalni direktor PV zadnje čase rad izjavi, da je, sodeč po številu prošenj, interes za zaposlitev v našem podjetju narasel. To je po mojem mnenju zavajajoče. Prošnja za delo še ne pomeni, da bo iskalec zaposlitve dejansko prišel in nato tudi ostal. Ne na delovno mesto NK delavca, ki dela v treh izmenah za plačo, ki jo prejemajo naši sodelavci na teh delovnih mestih za večinoma opravljena pretežno enaka dela kot KV delavci. Prav tako to ne pomeni, da je iskalec zaposlitve dal prošnjo samo na Premogovnik Velenje, ampak verjetno še na marsikatero drugo podjetje.Bodimo odkriti in se vprašajmo: kdo izmed nas bi v tem času predlagal svojemu otroku, da se šola za knapa? Iskreno, jaz zagotovo ne! Prihodnost odkopavanja premoga je še vedno negotova in nedorečena kljub razgrnitvi osnutka Energetskega koncepta Slovenije. Celo za nas, ki imamo že nekaj delovne dobe v rudarstvu, je prihodnost zaskbljujoča, da ne omenjam trenda nižanja plač itn. Prepričan sam, da se bo vodstvo na mojo izjavo zagotovo odzvalo. Vnaprej jih sprašujem, koliko njihovih otrok v jamskih prostorih “goni” lopato na čelu? Koliko jih nosi in rauba-ropa loke na pripravskih številkah, montira, demontira, vzdržuje…?

Poudariti moram, da delovna doba in izkušnje v zelo zahtevnih geomehanskih in težkih delovnih pogojih nista vse. Delo lahko, kljub izkušnjam, hitro postane rutinsko, vse manj smo pazljivi, kar pa lahko privede do nesreč. Generalni direktor je na varnostnem kolegiju skupaj določil ukrepe, ki mi še niso znani. Zagotovo jih bodo dosledno izvajali ter v skladu z njimi tudi ustrezno ukrepali. Zato vas kameradi pozivam, da dosledno izvajate oziroma opravljate delo v skladu z navodili in internimi akti, ki jih je izdal delodajalec. Samo na tak način bomo lahko, kljub okolju v katerem delamo, zmanjšali tveganja. Pri upoštevanju navodil in internih aktov delodajalca imam v mislih prav vsa pisna (ne pa tudi čisto vsa ustna) navodila in interne akte, ki jih je izdelal delodajalec. Prav tako predlagam, da pravočasno prijavite prav vsako nezgodo, oziroma jo vsaj pravočasno zabeležite kot nevarni dogodek. Nemalokrat se ne prijavljena nezgoda konča kot nezgoda izven dela, nakar se ponesrečenec, v izogib 70% plačani bolniški, odloči priti v službo, če je le mogoče. Takšna dejanja dolgoročno puščajo negativne posledice tako za delavca, kot tudi za podjetje. Delodajalci, oziroma vodstveno osebje navodila in interne akte pišejo tudi zato, da v primerih nezgod zaščitijo predvsem sebe, ne pa tistih, ki smo nevarnostim najbolj izpostavljeni – delavcev in delavk.

Generalni direktor meni, da v primerih, ko se kljub upoštevanju navodil delodajalca zgodi nezgoda, na obravnavah nezgod sindikalni zaupniki nimamo kaj iskati, saj da gre za interni postopek. Drži, pri obravnavi nezgode gre za interni postopek. Namenjen je ugotavljanju vzroka nezgode, da bi se ji v prihodnje lažje izognili. A iz lastnih izkušenj lahko povem, da gre v večini primerov (že prej v jami in na obravnavi nezgod) predvsem zato, da se prepriča delavca, da ne koristi bolniškega staleža. Če jim to ne uspe, pa iščejo način, da bi bil delavec vsaj soodgovoren za nezgodo, ali pa celo dokazati, da je nezgodo povzročil sam. Gre za jasen primer, ko se nas v temu primeru obravnava kot strošek.

V ozadju je spet denar. Ne drži pa, da sindikalni zaupnik ne sme sodelovati, ker gre za strokovno delo in interni postopek. V kolikor poškodovanec želi, da je na obravnavi nezgode prisoten sindikalni zaupnik, mu delodajalec tega ne sme preprečevati. Na obravnavi nezgod je lahko prisoten kdor koli s pooblastilom delavca. Delavec lahko pooblasti tudi koga od sodelavcev, ki mu zaupa, da bo zastopal njegove – delavčeve interese. Prav tako pa lahko pooblasti tudi odvetnika. Kdor bi vas poskušal prepričati v nasprotno ali vam želel te pravice prikrajšati, hudo krši delavske in človekove pravice.

Ne morem mimo izjave generalnega direktorja, ki jo je vodilnim delavcem izrekel na seji razširjenega kolegija (RK), citiram: »Zavedamo se, da je za dobro opravljeno delo potrebno ustrezno plačilo, vendar ustrezno panogi, v kateri delamo.« To izjavo razumem, kot da trenutno zaposleni prejemamo plačo v višini, kot jo prejemajo delavci iz neke druge panoge, hkrati pa nas na deloviščih prepričuje, da z novo kolektivno pogodbo nima namena zmanjševati plač.

Sporočilo generalnega direktorja si lahko razlaga vsak po svoje. Dejstvo pa je, da včasih še zapisano na papirju ni dovolj jasno zagotovilo, je pa zagotovo veliko večje zagotovilo od obljube oziroma izrečenih besed. Sem že nekje povedal – direktorji pridejo in odidejo. Prepričan sem, da v kolikor se odloči (Energetska zbornica) za odpoved KP, bodo s prstom pokazali na nas. Da smo krivi nerealni, uporniški, škodoželjni, pogubni, utopični, s političnimi ambicijami polni posamezniki sindikata SDRES, ki »delajo za Ljubljano«. Se spomnite, kako je bilo »veselo«, ko je prišla odločba inšpektorata glede efektivnega delovnega časa? Tokrat bo morda še bolj. Pripravljen sem prevzeti vso odgovornost in nadaljevati z bojem za naš boljši in varnejši jutri!

Če boste lahko govorili z generalnim direktorjem in bo beseda nanesla na kolektivno pogodbo, oziroma naše prigarane ekonomsko socialne pravice ga vprašajte, če se lahko udeležite enega izmed pogajalskih sestankov. Mi, kot pogajalska skupina na strani delavcev, vas z veseljem vključimo v pogajanja in vzamemo na sestanke. V sindikatu SDRES zagovarjamo, da se določbe ne zapišejo tako, da si jih lahko delodajalci razlagajo po svoje, kar so na primer počeli s Sporazumom za leto 2016 v zvezi z izplačilom nagrade za delovno uspešnost in izplačila regresa. Nikakor ne bomo pristali na to, da podpišemo nekaj, za kar kasneje ne bi vedeli kaj smo dejansko podpisali. Če generalni direktor na deloviščih v jami govori, da nima namena znižati plač, naj to napiše na papir in se lastnoročno podpiše. Kdor ne pozna trenutnega in novo predstavljenega sistema, bi mislil, da nam ponujajo več kot imamo sedaj. A glede na to kako je predlog trenutno napisan  na  papirju,  tega  jaz  kot sindikalist  niti  slučajno  ne morem podpisati. Poleg tega vztrajamo pri jasni definiciji delovnega časa, osnovnih plač za polni delovni čas in dela plače za delovno uspešnost,  dodatkov  za skupno  delovno  dobo, manj ugoden delovni čas, povračila stroškov za malico ter prevoz na delo in iz dela. Prav tako je treba dogovoriti ustrezno nadomestilo za deputat, višino nagrade za tretji julij, jubilejne nagrade, odpovedne roke in odpravnine, dodatke za pogoje dela in vplive okolja ter za delo na mejnih koncentracijah plinov.

Po hodnikih in raznih sejah lahko slišimo, da se je z nami zelo težko pogajati. Celo to, da se ne zavedamo, da živimo v 21. stoletju in da delamo v panogi kakršni delamo. Konkretneje – če ne bi bilo sindikata SDRES, bi bila kolektivna pogodba premogovništva do zdaj podpisana in to v obsegu kakršna je kolektivna pogodba elektrogospodarstva. Podpis pogodbe kot je trenutno predlagana, pa prinaša znižanje minimalnih standardov. Po domače povedano, s prehodnim obdobjem (zaradi podjetniške kolektivne pogodbe) bi imeli nižje plače, manj dopusta, bolj fleksibilen delovni čas, itd. (efekt “kuhane žabe”).

Da spregovorim še nekaj besed o upokojevanju. Pogosta je mantra, da so načrti upokojevanja s strani vodstva PV pogosto preveč ambiciozno zastavljeni, da se zaposleni ne upokojujejo, ko izpolnijo enega od pogojev za upokojitev. Menim, da ima vodstvo podjetja najmanj dvojne kriterije tudi pri upokojevanju. Določeni delavci zapustijo podjetje pod pretvezo prenehanja delovnega razmerja iz poslovnega razloga, spet drugim se kot razlog prenehanja delovnega razmerja navede nesposobnost, itn. Nekateri si želijo na čakanje, saj so izčrpani in imajo vsega že dovolj, delodajalec pa jim tega ne omogoči, kot omogoča nekaterim. Pogoji niso enaki za vse. Prav tako niso usklajeni s socialnimi partnerji. V preteklosti smo delodajalcu že predlagali podpis dogovora na to temo, a je predlog končal nekje v predalu. Upokojitev je osebna pravica delavcev ne glede na pogoj za upokojitev in ostalih okoliščin. Delavec se sam odloči ali se bo upokojil, ali bo z njo še malo počakal. Delavci smo postavljeni v nepravičen položaj. Podrejeni smo kapitalu in zakonodajalcu (državi). Le kdo se ne bi želel upokojiti, če  bi pokojnina človeku omogočila dostojno preživetje? Te pa so iz leta v leto manjše in z njimi je vse težje preživeti. Prisiljeni smo v varčevanje,
kar pa je ob morebitnih šolo obveznih otrocih ali brezposelnih družinskih članih zelo težko. Poleg tega je zakonodajalec (država) v preteklosti podlegla pritiskom delodajalcev (kapitala) in dodatno znižala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za približno 45% (iz 15,50% na 8,85%). S tem ukrepom se je povečala finančna luknja v pokojninski blagajni. Zato je v interesu države, da delavci delamo čim dlje in so pokojnine čim manjše. Delodajalci so zahtevali znižanje prispevne stopnje in to tudi dosegli, zdaj bi pa najraje delavce izgnali iz podjetja. Želijo, da se čim prej upokojimo, saj da z leti za njih nismo več tako produktivni, plača pa je v primerjavi z novo zaposlenim delavcem višja vsaj za dodatek na delovno dobo. Na eni strani pritiskajo za nižje pokojnine, na drugi za nižje plače. Kapital bi nas rad na vsakem koraku do golega izkoristil!

Leta 2001 so nam vzeli še beneficirano delovno dobo in tako podaljšali delovno dobo. V SDRES smo izpostavili, da anomalije v zakonodaji še posebej krivično znižujejo poklicne pokojnine. Jasno bi bilo treba določiti in ločiti namen zbranih sredstev, ki jih delodajalci vplačujejo za poklicno upokojitev. Skratka, popolnoma razumem naše sodelavce, ki se soočajo z vprašanjem ali se upokojiti ali ne. Ne bi se rad ponavljal, bi pa rad poudaril: “Naši sodelavci, ki se odločijo upokojiti, ko izpolnijo prvi pogoj za upokojitev so finančno oškodovani!” Vsi skupaj pa bomo oškodovani tako finančno, kakor življenjsko v kolikor tudi mi to dopustimo, saj bomo v jesenskih letih svojega življenja morali še naprej zajbrati »miloščino«. Zato jih popolnoma razumem in upam ter želim, da bi jih razumeli tudi vi. Če ne bomo skupaj dosegli sprememb, se boste kmalu sami znašli v njihovem položaju. Čas hitro mine. V drugačnih okoliščinah pa so na drugi strani združeni delodajalci (direktorji in vodilni delavci), ki na delavce gledajo predvsem kot na strošek dela.

Pa naj še zaključim s športom, ki očitno poleg naravnih katastrof edini v celoti povezuje ljudi. Smo res srečni, ko svoje navdušenje nad igro izkazujemo v dnevni sobi ali gostinskemu lokalu in verjamemo, da naše dobre želje nekako lahko vplivajo na njen izid? Osebno sem navdušen nad dvanajsterico mladeničev slovenske reprezentance, ki so tako prepričljivo premagali vseh devet odličnih nasprotnikov. In niso zmagali z individualizmom, konformizmom in medsebojno tekmovalnostjo, ali pa z brezbrižnostjo, ki je v vsakdanjem življenju pogosta celo pri tistih, ki s tem najbolj škodijo samim sebi. Ali pa smo srečni, ker dokazujejo, da se v življenju lahko zmaguje tudi z izjemno dobro pripravljenostjo –  ker igrajo košarko kot malo kdo, ker med njimi ni grabežljivcev, lačnih denarja, politične slave ali podjetniškega uspeha? NE! Zmagali so, ker so nastopali kot dobro sestavljena celota, kot enotno moštvo, čigar člani se zavedajo, da lahko zmagajo le skupaj, da kljub medsebojnim razlikam in ravno zaradi njih delujejo kot ekipa, kot dobro namazan stroj, ki teče na samozavest, samozaupanje in spoštovanje nasprotnikov. Kot je povedal Klemen Prepelič, uspelo jim je kljub spotikanju in kritiziranju ter da enostavno niso mogli dovoliti, da izgubijo, ko so začutili navijače ob parketu. Kje je razlika med športom in sindikalizmom? Samo v številu gorečnih navijačev.

SREČNO!

Asmir Bećarević

Top