VELENJE - Spomenik Rudar 2Leto in dan je minil, odkar smo zaposleni stopili skupaj za boljši jutri. Ali se je od takrat kaj spremenilo? Ne želimo več nakladanja in natolcevanja tistih, ki vidijo v delavcih le strošek dela.

Spomnimo se, da dan rudarjev praznujemo kot spomin na eno izmed stavk zasavskih rudarjev, s katerimi so se borili za svoj kruh, mezdo, delovna in zaščitna sredstva, osem urni delavnik, tudi za zaslužen delež pri dobičku. Rudarji se nikoli niso in se nikdar ne bomo borili iz  pohlepa, kot  to želijo prikazati tisti, ki mislijo da imajo moč, položaj in denar. Teh oseb nič ne prizadene bolj, kakor človek, ki pokaže, da ima svoje dostojanstvo in jim glasno pove, da tudi oni niso nič več kot ostali ljudje.

Svoje pravice, četudi nekatere krvavo izborjene, zdaj s svojo ponižno držo sami izpuščamo iz svojih rok in jih predajamo v roke lastnikov nebrzdanega kapitala. Ti nam naše pravice neupravičeno in nepošteno jemljejo,  nas pa zavajajo in tolažijo z lažnosolidarnostjo, češ, “delavci niste krivi”.  Sami vemo, da nismo krivi! Ne rabimo kapitalistov, da nam povejo, kako ves čas pošteno delamo in se vztrajno trudimo za svoje plačilo!

Dejstvo je, da breme krivde v resnici  vedno valijo na naša pleča. Delamo vedno več za manj denarja, delamo udarniške in solidarnostne dnine, delamo “obvezne” rdeče šihte, delamo dvo, tri, štiri izmensko in med-izmensko delo, delamo na praznične dni,  namesto bolniške koristimo svoj lastni dopust, pogoji dela pa so dobesedno iz dneva v dan težji in bolj nevarni za naša življenja. In nagrada? Zadnje čase se celo dogaja, da  nimamo vedno na voljo nekaterih zelo pomembnih zaščitnih sredstev. Plače so vse nižje, življenjske potrebščine pa vse dražje.

Lani smo končno začeli razmišljati, kot naši kamerati pred  osmimi desetletji, in lahko ponosno rečemo, da je  lani »štrajkal« novi rod rudarjev. Pokazali smo, da znamo biti enotni in da znamo stopiti skupaj. Da nismo strahopetci. Da se bomo dostojno borili za svoje pravice in blagostanje naših družin. Nismo stavkali zaradi slabega vremena ali polne lune, ne iz dolgočasja. Nismo stavkali zaradi pohlepa, nismo stavkali, ker se nam ne bi ljubilo delati, ali ker ne bi vedeli, kaj naj bi drugega delali. Naš štrajk morajo naši nasprotniki razumeti v luči razrednih bojev, ki so potekali v zgodovini in bodo potekali tudi v prihodnosti!!!  Ker smo knapi bili in bomo egoisti… Zakaj egoisti?

Ljudje danes narobe razumejo egoizem in skrb zase, pa ga kljub temu pripisujejo drug drugemu. Napačno domnevajo, da je nekakšna zdrava ali pa nezdrava nagnjenost posameznika, da skrbi za svoj jaz tako, da ga napihuje, brezobzirno varuje in gradi, da bi bil čim bolj opazen ali kaj podobnega. Zadnje čase smo takšne gledali na čelu parade, takoj za njim pa tiste, ki se mu brezpogojno podrejajo, šele na koncu pa tista večina, ki si rudarsko uniformo dejansko zasluži.

Tistim, ki hodijo na čelu parade in potem sedijo na VIP tribuni, tistim, ki delavce imenujejo strošek dela, tistim, ki sicer sedijo pod istim šotorom skupaj z delavsko srenjo, z rudarji, pa vendarle za svojo VIP mizo obkroženo z varnostniki in natakarji, tistim pa upravičeno pripišemo egotizem. Egoizem knapov oz. delavskega razreda, pa je čisto nekaj drugega.

Delavci znova skrbimo za svojo korist – ego (lat. jaz). Skrb za ego je skrb za blagostanje. Prav je, da ga kultiviramo in negujemo, toda kdor zanj skrbi, se ne napihuje in ne posega v ego drugega, je najprej samoomejevanje in pravičnost, ne pa prepuščanje pohlepu, kot to počno pripadniki tako imenovanih elit. Šele tako  je to tudi skrb za blagostanje, do katerega ima pravico vsakdo in zato ima vsakdo tudi pravico, da se zanj bori. V tej luči je upor delavcev izraz razrednega boja. Boj za blagostanje je etični boj. Je boj, ki zahteva pogum in zdravo kmečko pamet. To je boj za spreminjanje materialnih pogojev samega življenja, je skrb zase. Zato egoisti!

Bolj se bomo delavci  zavedali svoje pravice do naravnega kolektivnega egoizma, bolj bo to bolelo elite in njihove posameznike. Le tako lahko namreč omejujemo in krčimo njihovo izprijeno sebičnost. Knapovski egoizem je torej upor zoper vse, kar uničuje blagostanje delavca, je upor zoper VIP mize, zoper dosedanje organizatorje in voditeljem praznika ter zoper slavnostne govorce, ki sprejemajo da nas knape na navadne delovne dni imenujejo strošek dela.

Uprimo se temu in jim iztrgajmo orodje propagande, s katerim zgolj poveličujejo sami sebe! Povrnimo našemu prazniku njegov pravi pomen!

Samo s Srčnostjo, Resnico, Enotnostjo, Človečnostjo, Načelnostjo in Odločnostjo lahko postanemo spoštovani in nepremagljivi delavski razred, pod katerim se bodo lomile krivice, laž, izkoriščanje in izprijena sebičnost, ne pa dostojanstvo in ponos knapov! DAJMO DELU KONČNO ENKRAT ČAST!

Čast in dostojanstvo pa zasluži tudi naš praznik, dan rudarjev!

Zato kamerati, ko pridejo novinci na dan rudarjev pred nas, jih pričakajmo z dvignjeno glavo. Počakajmo, da opravijo svoj skok, sprejmimo jih medse v rudarski stan kot enakopravne knape, enakopravne može s srčnim SREČNO kot iskreno dobrodošlico, nato pa v miru  ponosno odidimo s svojimi sodelavci, družinami in someščani s stadiona mimo belega šotora, ki so ga sami sebi postavili tisti, ki nam kratijo pravice in z našim praznikom  hranijo samo svoj že tako prenapihnjen ego.

Skupaj nazdravimo na naš praznik DAN RUDARJEV brez VIP miz, VIP lož in VIP parkirišč, tam, kjer se delavcev ne bo delilo na bele in črne, na uniformirane in na neuniformirane, na delavce in upokojence. Nazdravimo na naš dan šele takrat, ko bodo sindikati v imenu delavcev organizirali takšno proslavo, da bo tretjega julija rudarska godba igrala enakopravnim in spoštovanim delavcem. Nazdravimo in zaploskajmo slavnostnemu govorcu, katerega bodo izbrali delavci. Nekoga iz vrst delavskega razreda, ki mu bo v čast in veselje, da lahko sedi med nami rudarji. Nazdravimo na naš dan takrat, ko ne bodo v prvi vrsti parade korakali tisti, ki nam kratijo pravice in nato držijo takšne govore, kot da so prav oni naši zaščitniki in rešitelji. Nazdravimo takrat, ko bodo v prvih vrstah hodili spoštovani in spoštovanja vredni ljudje!

S tem nagovorom vas ne pozivamo k bojkotu lastnega praznika! To je še vedno in vedno bo praznik vseh rudarjev, vseh zaposlenih v skupini Premogovnika Velenje in praznik cele Šaleške doline. Vsak naj ravna po svoji vesti, a kot sindikat jasno in glasno povemo, kar si večina že sama misli, pa tega ne upa povedati na glas. To povemo na glas z namenom, da bo nekoč drugače, da bo nekoč bolje. Morda pa se bo poznalo že ta petek.

Rudarski poziv je čist in iskren poziv. Prepričani smo, da je kruh vsakega delavca pošteno zaslužen, ampak rudarski kruh, kruh s sedmimi skorjami nedvomno opisuje vse tisto, kar rudar predstavlja. Šaleška dolina je sinonim za industrijsko proizvodnjo, rudarji pa vzor skromnosti in pripadnosti svojemu poklicu. Bodimo ponosni, da je ta dan izbran nam v čast, ter poskrbimo, da se bodo tudi ostali znova spomnili naše pomembne vloge v sodobni družbi, vloge, ki smo jo nekoč že imeli, zdaj pa nam jo hočejo odvzeti.

 

 Naj nam živi večno naš rudarski Srečno!

Top